Sveta Ana na majhnem koščku Slovenskih goric ponuja kar nekaj naravnih znamenitosti. Predstavljamo vam te posebnosti naše deželice, ki vas vabijo, da si jih kakšen prost dan seveda tudi ogledate.

REKA ŠČAVNICA

Reka Ščavnica je nižinska reka v severovzhodnem delu Slovenije. Njeno povirje se nahaja na nadmorski višini 330 m v severovzhodnem delo Slovenskih goric v kraju Zgornja Velka. Včasih je po reki Ščavnici teklo veliko vode. Poganjala je številne mline, ki so stali na njeni strugi. Danes ob njej stoji le še sodoben električni Rožmanov mlin. Voda pa ni pomembna le za obstoj človeške družbe, ampak za vse živalske in rastlinske organizme. Reka je bila polna življenja. Še danes na srečo najdemo v njej značilno ribo - klena, ki je drugod rekdost. V spomladanskem in jesenskem času je reka večkrat prestopila svoje bregove in poplavila bližnja polja in travnike. Takrat so se kmetje nanjo jezili. V glavnem pa je reka živela v sožitju z ljudmi. V njej so se kopali, ribarili, prali perilo, služila pa je tudi kot vir vode za živino. Mlini so utihnili, gospodinje perejo s pralnimi stroji, kopanje skoraj ni mogoče, ker primanjkuje vode.

Naravna struga reke Ščavnice v Zgornje Ščavniški dolini je široka do 5 metrov in ima ohranjen prvotni, meandrirajoči vzorec, kakor tudi prvotno drevesno obrežno vegetacijo. Ponaša se s skrbno urejenimi rečnimi brežinami in sprehajalnimi potmi.

 GOMILE

Arheološki terenski spomeniki, ki pričajo, da so nekoč Rimljani naseljevali tudi naše kraje, so ostanki gomil in gomilnih grobišč. Gomile se nahajajo v gozdovih, uporabljali pa so jih Rimljani, kot eno od oblik grobov, v katere so pokopavali v večini upepeljene pokojnike v žari.

Sveta Ana, eden izmed manjših krajev osrednjih Slovenskih goric, nima bleščeče prazgodovinske preteklosti. Zagotovo pa lahko trdimo, da so tudi ta del Slovenskih goric že od nekdaj naseljevala različna ljudstva, med njimi tudi Rimljani (pred približno 2000 leti), ki so v te kraje prinesli temeljite spremembe in s tem na nek način novo življenje. Rimska zasedba teh krajev je imela izključno vojaške cilje. Dokaz, da so Rimljani živeli tudi v našem kraju, so ostanki gomil in gomilnih grobišč. Gomile, arheološke terenske spomenike v prvotni legi, so v davnini uporabljali za eno od oblik pokopov na našem ozemlju. Ločimo prazgodovinske in rimske provincialne gomile. 

Pokojnika so upepelilim njegove ostanke z žganino vred pa dali v lončeno ali stekleno posodo (žaro) in jo pokopali v prosto vkopano grobno jamo ali pa v grobno jamo z grobnico, ki je lahko bila kvadratne, pravokotne ali okrogle oblike. Grobne konstrukcije so bile večinoma narejene iz neobdelanih lomljenih kamnitih plošč. Ob grobno jamo so položili tudi pokojniku ljube predmete, ki so ga spremljali skozi življenje (nakit, orožje). V lončenih posodah so ob grobovih pustili tudi hrano za popotnico v onostranstvo, kar kaže na verovanje ljudi v posmrtno življenje. 

Na grob in dodatke so nato nasuli prst in nastale so gomile. Za gomile v Slovenskih goricah je značilno, da so v njih našli le enega ali največ dva žarna pokopa. Na območju Svete Ane je ohranjenih sedem nahajališč s 45 gomilami. Večina jih spada k rimskim gomilam; uvrščamo jih v 1. in 2. stoletje našega štetja. Vse gomile kažejo sledove odpiranja, saj so bile v 19. stoletju močno izpostavljene iskalcem "zakladov", ki so izkopane predmete prodajali zbiralcem starin. Danes so zaščitene in razglašene za arheološke spomenike, ker imajo posebno vrednost za proučevanje preteklosti. Mimo gomil vodi tudi učna pot, kjer je rimska gomila s premerom 12 m in višino 1,9 m. Gomila je okrogle oblike. Na treh mestih so vidni sledovi odkopavanja, na zahodni strani pa je poškodovana zaradi gozdne poti. O tej gomili kroži tudi legenda. Stejši Anovčani, ki so vedeli za to gomilo, so bili prepričani, da je v njej zakopana zlata kočija. 

FUNDAMENTALNI REPER

Označuje najvišjo nadmorsko višino 404 m v naselju Lokavec. Ta višina predstavlja tudi najvišjo točko Osrednjih Slovenskih goric.

PANORAMSKI RAZGLEDI

V mirnem, vaškem okolju je poskrbljeno za ljubitelje živali in neokrnjene narave, ki ponuja številne možnosti za gobarjenje in nabiranje zdravilnih zelišč. Z vrha pa se odpira panoramski pogled na Sveto Ano.
     

Med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Svete Ane, ki pomembno zaznamujejo tudi podobo okoliške pokrajine zagotovo sodijo:

CERKEV SVETE ANE

Med krajema Spodnjo in Zgornjo Ščavnico so na hribu nad dolino istoimenske reke 1654. leta zgradili leseno kapelo, med leti 1693 in 1705 pa sedanjo župnijsko cerkev Sv. Ane, ki je bila v 19. stoletju dvakrat obnovljena. V cerkveni opremi so trije oltarji, glavni oltar je delo mariborskega kiparja Jožeta Holzingerja iz leta 1794. V stranski kapeli so freske mariborskega klasicističnega slikarja Jožefa Reitterja iz prve polovice 19. stoletja. Blizu cerkve stoji kužno znamenje z letnico 1647.

Cerkev sv. Ane stoji na rahli vzpetini nad dolino reke Ščavnice. Ozka in visoka cerkvena stavba je sestavljena iz ladje in polkrožnega prezbiterija. Njeno zunanjščino pomembno določa zvonik v sredini fasade. Ob južni stranici prezbiterija je zakristija in oratorij nad njo, ob severni stranici pa je prizidana stranska kapela. V zahodnem delu ladje je empora, ki sloni na dveh toskanskih stebričih. Oboki ladje so ločeni z oprogami, ki se od preprostih kapitelov nadaljujejo s pilastri. V prezbiteriju so boki ločeni od ostenja z močnim ogredjem. Posebno poudarjena sta oba vzhodna kapitela pilastrov, ki sta okrašena z jajčevnikom, volutami in klasicističnimi venci. Edino ta dva kapitela sta tudi pozlačena. Glavni vizualni poudarek belo pobarvane notranjščine so veliki oltar v prezbiteriju, Marijin oltar v severnem delu slavoločne stene, prižnica v južnem delu slavoločne stene, tabernakelj, ki je bil nekoč sestavni del velikega oltarja, sedaj pa je nameščen v severni kapeli, ter orgle s poznobaročnim okrasjem na empori. 

Leta 1654 so med krajema Sp. in Zg. Ščavnica na hribu nad dolino istoimenske reke zgradili leseno kapelo, nato pa med letoma 1693 in 1705 sedanjo cerkev sv. Ane, ki je bila nato v 19. stoletju kar dvakrat obnovljena. Na podlagi poročil v vizitacijskih zapisnikih 17. in 18. stoletja je imela podružnična cerkev sv. Ane "in Kriechenberg" oziroma "na Kreperku" leta 1764 tri oltarje: veliki oltar sv. Ane ter stranska oltarja, posvečena sv. Devici Mariji in sv. Florjanu, tabernakelj, spovednico, prižnico, zakrstijo in s pločevino obit zvonik s tremi zvonovi, pokopališče brez grobov in hišo za kurata. Tedaj je bila podružnica cerkve Marije Vnebovzete v Apačah, medtek ko je bila župnijska cerkev v Apačah pod odvetništvom gospoščine Negova, ki je bila v tem času v lasti državnega grofa Trautmannsdorfa. Stubenberški s Cmureka kot cerkveni odvetniki bi utegnili biti naročniki gradnje cerkve na prelomu 17. v 18. stoletje, morda pa tudi vsaj dela cerkvene opreme. Usoda treh oltarjev ni znana, saj sedanja oprema ne more biti identična s tisto, ki jo je zabeležil vizitator. 

CERKEV MARIJINEGA OBISKANJA V ROŽENGRUNTU

Cerkvica stoji na zemljišču, ki spada k župnijski posesti cerkve na Sv. Ani. Vzdrževalec kapele Peter Mihelič je posredoval podatke, da gre za podružnično kapelo cerkve na Sv. Ani, v kateri mašujejo vsako nedeljo. Gre za veliko kapelo s prezbiterijem in dvonadstropnim zvonikom in je iz prve tretjine 20. stoletja. Fasado členijo le okenske odprtine, podstrešni venec in delilni medetažni venec na zvoniku. Leta 2001 so cerkvico prenovili, novi so temelji, okna in vrata, oltar pa je bil restavriran v Mariboru. Do izpred nekaj let je bil strop še poslikan s freskami. O času in vzroku postavitve ni podatkov, verjetno tudi zato, ker je to območje spadalo v preteklosti pod Avstrijo. Znano je samo to, da je bila na tem mestu prvotno kapelica, ki so jo kasneje dozidali. Cerkvica stoji na zahodni strani ceste Rožengrunt - Lokavec.

V razmeroma nizkem prezbiteriju je Marijin oltar. Oltarni nastavek sestavlja pet polkrožnih niš, ki so med seboj ločene s polstebri in pozlačenimi kapiteli. Vrh niš je okrašen s pozlačenim rastlinskim ornamentom. Nad nižjimi stranskimi nišami sta figuri angelov adorantov. V osrednji niši je skulptura Marije na prestolu. Marija drži v desniči žezlo, z levico pa podpira Jezuščka, ki z desnico blagoslavlja, v levici pa drži zemeljsko oblo. V stranskih nišah sta sv. Jožef s palico in lilijo na skrajni levi ter sv. Johaim z lopatico in jagnjem na skrajni desni. V nišah ob Marijini skulpturi pa stojita starejša poročena ženska, zavetnica župnije sv. Ana, s ploščo z desetimi zapovedmi v rokah, ter sv. Terezija Avilska v karmeličanskem habitu, s knjigo v levici in pisalnim peresom v desnici. Sv. Ana s kazalcem desne roke izrazito jasno kaže na četrto božjo zapoved ("Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na Zemlji"). V tej gesti sv Ane je mogoče prepoznati tudi glavno sporočilo kapele. 

EVANGELIČANSKO POKOPALIŠČE

Evangeličansko pokopališče z lesenim razpelom in zvonikom je danes v lastni skupnosti evangeličanov. Prvotni lastnik zemljišča je bil Štefan Kočar. Leta 1930 je bila zemlja podarjena skupnosti evangeličanov, leta 1931 pa je bil opravljen prvi pokop. V te kraje se je preselilo iz Prekmurja veliko evangeličanov, ki so želeli ohraniti vero. V tistem času sta umrla dva njihova pripadnika, ki ju niso želeli pokopati dostojno na katoliškem pokopališču, ampak na prostor za samomorilce in obešence. Kočar je imel takrat neozdravljivo bolno hčer, ki je leta 1931 umrla. Zato je že leto prej poklonil zemljo evangeličanski skupnosti, hčer pa kasneje tam dostojno pokopal. Na to pokopališče so pokopavali tudi evangeličane iz Zg. Velke. Na začetku je stal lesen zvonik, šele kasneje so ga zazidali. Pokope še vedno opravljajo, ob dnevu mrtvih obiskujejo grobove, v preteklosti pa so za ta praznik opravljali večerne molitve na pokopališču. V današnjem času se pokopališko ozemlje manjša.

(pred letom 2017)

(in po obnovi, 2017)

KUŽNO ZNAMENJE IZ LETA 1637 (POMORSKI KRIŽ)

Kamnito znamenje je v lastni Bogomirja Ruhitla. Imenujejo ga tudi pomorski križ, nosi letnico 1637 - v tem obdobju so ljudje umirali za posledicami kuge, od tod tudi ime znamenja, pod njim naj bi bilo tudi pokopališče. Znamenje je poznano tudi kot Bajnkov križ, v novejšem času pa kot Ajlečov križ, saj je bilo v preteklosti v lasti družine Aljec. Znamenje so dvakrat prestavili zaradi ceste. Večkrat so ga obnovili, nazadnje leta 2006. Na vrhu ima majhen železni križ, levo in desno sta postavljena še manjša kamnita stebrička.

ŠTEVILNI KRIŽI, KAPELE IN ZNAMENJA

Na tem območju pa lahko občudujemo še številne druge sakralne objekte, kot so križi: Fekonjov križ, Kaplov križ,Belzarov križ (tudi Župečov), Kukovčov križ, Kolerov križ, Brajndlov križ, Fremlov križ, Kolmanov križ, Žugmanov križ, Pepelnakov križ (tudi Gajslerov), Markečov križ, Kovačov križ, Ajhmajerov križ (tudi Poltekov), Majeričov križ, Golobov križ, Krtov križ, Šimplov križ, Partličov križ (tudi Hasov), Jugov križ, Neudauerov križ s figuralnima znamenjema, Niklov križ, Pintarov križ (tudi Kavčičov), Feržov križ, Rokavčov križ (tudi Kranerov), Ketižov križ, Župečov križ, Pavalečov križ in Lorbegov križ. Kapele: Krajnčova kapela (tudi Mihalova), Jaukova kapela (tudi Jugova), Komenova kapela, Pauhetarova kapela, Kapela v Lokavcu, Rajšpova kapela, Kapela Marijinega obiskanja, Zorečeva kapela, Ocvirkova kapela, Šamperlova kapela, Jürekova kapela, Škamlečova kapela, Kosova kapela, Špindlerova kapela (tudi Edrova), Kolarova kapela in Rokavčova kapela. Ostala nabožna znamenja: Kužno znamenje, kip Marije ter Luterantski britof. 

Obeležja z bolj ali manj nabožno vsebino, ki krasijo kulturno krajino tako v tujini kot v Sloveniji, so zelo pogosta tudi na našem območju. Pogosto jih spregledamo, ko hitimo mimo, ne da bi se vprašali, zakaj so tam, kaj nam želijo povedati. Pričujoče delo je nastalo z namenom, da ti naši "tihi pomniki" ne utihnejo za vedno, ampak da se na ta način ohrani, kar še pomnijo. Kot vidimo, so v veliki večini že utihnili - njihovo sporočilo je zbledelo iz spomina ljudi. 

Tu ne gre za največje svetovne take ali drugačne dosežke, temveč za delo pridnih rok in ustvarjalnost malega človeka, ki je ravno tako pomemben. V večini primerov se ljudje vzroka in časa postavitve več ne spominja. Pri tem je pomembno, ali so lastniki ob nakupu zemlje dobili v last tudi znamenje, torej niso bili v neposredni povezavi s postavitelji, ali se ustno izročilo ni prenašalo, ali pa je šlo enostavno za postavitev v zahvalo ali za obljubo, kar je bilo v tistem času nekaj vsakdanjega in je z leti zbledelo iz spomina. Določene pa so najbrž postavili zgolj zaradi razpotij, kot nekakšne cestne oznake. 

Popisana znamenja so bila postavljena zaradi zaobljube, v zahvalo na uslišano prošnjo ali v spomin na kak nesrečen dogodek. Skoraj vsa znamenja so postavljena ob cestah, tudi nekdanjih, na križiščih, ob domačijah (razen v primeru Šimplovega križa). Na vseh križih je pod kipcem Kristusa še kipec Marije, kar velja za posebnost v primerjavi z ostalimi deli Slovenije. Ti kipci so bili okrog leta 1990 priljubljen plen preprodajalcev, ki so jih prodajali zbirateljem v Avstrijo. Večina oškodovanih lastnikov je dobila kipce nazaj. Kapele so načeloma starejše kot leseni križi, saj so slednje velikokrat podrli zaradi dotrajanosti, udara strele in podobno. 

Značilno je, da se ljudje pri postavitvi znamenj niso opirali na cerkev, ampak na vero. Znamenje je nato postalo z blagoslovitvijo potrjeno še s strani cerkve. S tem gre pri znamenju za materializirano vero, ki ni v neposredni povezavi s cerkvijo, temveč gre za izražanje odnosa do vere. V preteklosti so bila znamenja bolj povezana s cerkvenimi obredi kot danes - ob njih so se zbirali, molili ali zgolj ustavljali ob raznih procesijah, ob pogrebih, v času šmarnic, ob nekaterih pa je tudi potekal velikonočni blagoslov jedi. 

Prebivalci tega območja pogovorno znamenja ločujejo samo na križe in kapele. To je ohranjeno tudi v nazivih znamenj; ime se ponavadi nanaša na prvotnega lastnika, v ostalih primerih pa na sedanjega. Ob tem je ohranjeno narečno poimenovanje znamenj. Upoštevana je tudi tipološka razdelitev, ki jo je uvedel umetnostni zgodovinar M. Zadnikar. 

Pri popisu je bilo tako obravnavanih 28 lesenih razpel, 11 zaprtnih kapelic (pomeni, da je znamenje omejeno s tremi zidanimi stenami, lahko tudi z okni, in ima notranji prostor), 4 znamenja z nišo (po videzu spominjajo na kapelice, vendar imajo le globjo nišo s kipom ali poslikavo), 3 figuralna znamenja (eno samostojno ali dve zraven razpela), 1 mnogokotna kapelica, 1 kamnito znamenje  ter pokopališče. Popis je poleg obstoječih znamenj zajemal tudi tista, ki so se ohranila zgolj v spominu ljudi. Takih je bilo 10 križev in 1 kapela. Skupno število popisanih znamenj po zaselkih: Dražen Vrh 4, Froleh 3, Kremberk 4, Krivi Vrh 5, Ledinek 6, Lokavec 5, Rožengrunt 4, Sveta Ana 3, Zg. Bačkova 2, Zg. Ročica 4, Zg. Ščavnica 16 in Žice 4. Skupno je tako bilo popisanih 60 križevm kapel in ostalih znamenj.