Hvaležnost v veri - misli ob zlatem jubileju duhovnika Antona Frasa

Gospod Fras, ko ste stopili na pot duhovništva, kakšne želje in načrte ste nosili v sebi?

»Na začetku sem na vse gledal precej idealno. Kot kaplan v Ljutomeru sem deloval v mirnem okolju, kjer je vse potekalo brez pretresov. Poslanstvo sem doživljal skozi poučevanje verouka, vodenje mladinskih skupin in živo sodelovanje z ljudmi. Otroci so radi prihajali, bilo je veliko udeležbe in navdušenja. Seveda pa življenje prinese svoje – izzive, ki ti včasih prekrižajo zamišljene poti. Kljub temu pa sem vedno čutil, da ostaja bistvo enako: biti na razpolago ljudem.«

Kaj vam je bilo v teh letih najtežje, in kaj najbolj navdihujoče?

»Najlepši so bili trenutki, ko je skupnost začutila, da gre za skupne stvari in projekte. Ljudje so pokazali, da jim nekaj pomeni, ko so se odzvali in sodelovali. V tem sem prepoznal potrditev svojega poslanstva. Tudi težki trenutki so bili, a izpostaviti enega, ni lahko.«

 

Kaj za vas osebno pomeni služenje ljudem – skozi zakramente, pastoralno delo in vsakdanje stike?

»Zato sem tukaj – da služim ljudem. Duhovnik ni poslovnež, ampak služabnik zakramentov in človek, ki posvečuje. Zakramenti so dar, ki ga Cerkev daje ljudem, in moja naloga je, da jih uresničujem v njihovo dobro. Trudim se, da bi to opravljal po svojih najboljših močeh, da bi ljudje zakramente vzljubili in jih sprejemali kot nekaj živega in dragocenega. To je tisto, kar daje mojemu poslanstvu pravi smisel.«

Letos ste praznovali zlato mašo – pol stoletja duhovništva. Kako ste to doživeli?

»Iskreno povedano, bil je kar šok. Težko sem doumel, da sem že petdeset let duhovnik. To je častitljiv jubilej, ki v človeku prebudi hvaležnost in tudi ponižnost. Po pol stoletja v duhovniški službi vidiš, da ne moreš več delovati tako intenzivno kot nekoč. Mnogi bi si želeli dočakati tak trenutek, pa jim ni bilo dano. Zato sem Bogu še toliko bolj hvaležen.

Čeprav sam nisem navdušen nad velikimi praznovanji, smo obletnico obeležili v domači župniji pri Sv. Juriju ob Ščavnici ter pri Sveti Ani. Veliko delo so opravili župnijski in gospodarski svet ter številni posamezniki – od pogostitev in okrasitve do pomoči pri organizaciji. Zlata maša je bila priložnost za druženje in povezavo med ljudmi v globoki hvaležnosti.«

Pri Sveti Ani je bilo letos farno žegnanje zares posebno. Katere dogodke bi izpostavili?

»Farno žegnanje je imelo izjemno močan odmev. Že tretjič zapored nas je obiskal priljubljeni duhovnik Martin Golob, ki s svojo preprostostjo in iskreno besedo nagovori množice. Letos ga je spremljal tudi njegov brat Matija, novomašnik. Njegov novomašni blagoslov je bil za nas velika čast – še toliko bolj, ker sta bila letos v Sloveniji samo dva novomašnika. Čutili smo, da je bil to res poseben dar za našo skupnost. V nedeljo pa smo imeli srečo, da nas je obiskal ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. S svojo sproščenostjo in nasmejanostjo je osvojil ljudi in pokazal, da je mogoče oznanjati vero na topel, človeški način. Žegnanje pri Sveti Ani ima že dolgo romarsko noto, a letos se je to posebej potrdilo. Ljudje so prišli v množičnem številu, domačini in romarji od drugod. To je bilo znamenje, da sveta Ana še vedno ostaja močna priprošnica pri Bogu in da skupnost živi.«

V letošnjem letu ste prejeli tudi občinsko nagrado. Kaj vam pomeni to priznanje?

»Bil sem presenečen, to je bil zame še en šok. To je znak, da moje delo ni odveč in da ga kraj ceni. Pri nas ni napetosti med civilnim in cerkvenim življenjem, saj so ljudje isti in dejavni na obeh področjih. Vse, kar delamo, delamo za prihodnost. Duhovnik si ničesar ne odnese, ostane pa sad dela, ki ga skupaj ustvarjamo.«

Bliža se praznik vseh svetih. Kako ga doživljate vi?

»Vsak praznik ima namen, da človeka duhovno obogati in nagovori. Praznik vseh svetih je poseben opomin, da smo vsi kristjani poklicani k svetosti, pa čeprav se tega v vsakdanjiku pogosto premalo zavedamo. Gre za dan, ko se spominjamo neštetih svetnikov, ki niso vsi zapisani v koledar, a so s svojim življenjem dali pričevanje o veri in ljubezni. Zato so že davno uvedli skupni praznik, da bi se mogli zahvaliti vsem tem, našim nevidnim priprošnikom pri Bogu.

S tem praznikom je tesno povezan tudi 2. november, spomin na vse rajne. To je dan, ko Cerkev posebej moli za pokojne, zlasti za tiste, ki še čakajo očiščenja. Človek po smrti zase ne more več storiti ničesar, lahko pa mu pomagamo mi – z molitvijo, daritvijo svete maše, z obiskom grobov in iskreno hvaležnostjo. V tem je globoko sporočilo solidarnosti med živimi in umrlimi, sporočilo, da v veri ostajamo povezani tudi preko meje smrti.

Pri nas vsako leto ob 14. uri obhajamo sveto mašo na pokopališču. To ni samo obred, ampak trenutek, ki ljudi močno nagovori. Ob zbranosti med grobovi začutimo, da smrt ni zadnja beseda. To je priložnost, da vero poglobimo in da v srcih zasveti upanje – upanje, da življenje presega smrt in da na koncu zmaga tisto, kar je sveto.«

Kakšno sporočilo bi želeli nameniti bralcem?

»Vesel bom, če bo branje tega najinega pogovora koga razveselilo. Nenazdanje pa sedaj ob prazniku vseh svetih – naj nas nagovori v veri. Naj nas spomnijo, da je življenje močnejše od smrti, da na koncu zmaga tisto, kar je sveto in popolno. Naj bodo naši prazniki duhovno bogati in ne zgolj zunanja obveza. Prav je, da v teh dneh zmolimo več, kot sicer, in se zavemo, da smo vsi poklicani k svetosti. Vsem bralcem želim obilo božjega blagoslova na duši in telesu. Srečni in veseli ljudje in Kristjani ostanite.«

Ob zlatem jubileju se gospodu Antonu Frasu iskreno zahvaljujemo za pogovor, predvsem pa za vse, kar je v teh petdesetih letih daroval ljudem in Cerkvi. Njegova predanost, ponižnost in tiho služenje so navdih za vse generacije. Ob tej častitljivi obletnici mu želimo obilo božjega blagoslova, notranjega miru ter predvsem zdravja, da bo še naprej mogel z modrostjo in srčnostjo spremljati skupnost, ki ji je vse življenje predano služil.